Aktualno

Žvižgači so med nami, zaščitimo jih!

Žvižgači po vsem svetu, tudi v Evropi in Sloveniji, z razkritji sumov korupcije, nesmotrne porabe javnega denarja, nepravilnosti v javnem zdravstvu in pri varovanju okolja rešujejo življenja in milijarde evrov. Tem pogumnim posameznikom zaradi prijav prepogosto grozijo povračilni ukrepi. V nedavni raziskavi Transparency International Svetovni barometer korupcije 2021 (GCB) za Evropsko Unijo je skoraj dve tretjini vprašanih iz Slovenije ocenilo, da se ljudje ob prijavi korupcije bojijo povračilnih ukrepov, kar je tretji najvišji delež v EU.

Zgodbe žvižgačev so zgodbe navadnih ljudi, ki so bili zaradi razkritij sumov nepravilnosti v javnem interesu tudi odpuščeni, deležni groženj s smrtjo ali obsojeni na zapor.

Z objavo zgodb resničnih žvižgačev želimo prikazati, zakaj je za boj proti korupciji in ostalim grožnjam javnemu interesu in pravni državi dobra zaščita žvižgačev nujna. Samo letna škoda zaradi korupcije v Sloveniji je ocenjena na 3,5 milijarde evrov. Za predstavo: s tem denarjem bi lahko v enem letu plačali več velikih infrastrukturnih projektov, ki sicer potekajo več let.

Zgodbe žvižgačev

Trajekt Herald of Free Enterprise je 6. marca 1987 izjemoma vozil med pristaniščema Dover v Angliji in Zeebrugge v Belgiji. Pristanišče v Zeebruggeju ni bilo prilagojeno za takšne trajekte, saj ni omogočalo istočasnega nalaganja vozil na spodnjo in zgornjo palubo. Da so vozila lahko naložili na zgornjo od dveh palub, so napolnili obtežilne rezervoarje na premcu trajekta. Ko sta bili palubi polni, pristojni niso poskrbeli, da bi ugrez ladje ustrezno popravili.

Dvižna vrata na trajektu je običajno zaprl pomočnik vodje palube, preden so pristaniški delavci odvezali trajekt. Pomočnik je po pristanku in spraznitvi palube zaspal v svoji kajuti. Kapitan trajekta je sklepal, da so dvižna vrata zaprta, a jih iz svojega položaja za krmilom ni mogel videti. Na mostu tudi ni bilo opozorilnih lučk, ki bi opozarjala na odprta vrata.

Herald od Free Enterprise je pet minut čez šesto popoldne izplul iz pristanišča Zeebrugge – z odprtimi vrati. Čez slabih 20 minut je trajekt odplul mimo pristaniškega valobrana, ob povečanju hitrosti je skozi odprta vrata začela pritekati voda. V nekaj sekundah se je trajekt močno nagnil na desno in se prevrnil približno  kilometer od obale.

V nesreči je umrlo 193 ljudi. Večina žrtev je umrla v notranjosti trajekta, ki jo je zalila hladna voda.

Sodni postopki po nesreči so kot glavne vzroke za nesrečo navajali tri dejstva: da pomočnik vodje palube ni zaprl dvižnih vrat, da prvi častnik ni preveril, ali so dvižna vrata zaprta, in da je kapitan izplul iz pristanišča, ne da bi vedel, da so vrata zaprta. Sodnik je sklenil, da je izvirni vzrok za nesrečo slaba komunikacija in konfliktno razmerje med posadkami na ladjah in vodstvom podjetja na obali. Prepoznal je »bolezen površnosti« in malomarnost na vseh ravneh hierarhične lestvice v podjetju. Niz nadaljnjih preiskav je pokazal, da so zaposleni v podjetju vedeli za slabe prakse pri opravljanju dela, prav tako so se zavedali prisotnih tveganj, ki so povzročili nesrečo. A so nadrejeni bodisi prezrli njihove prijave sumov nepravilnost bodisi so bili zaposleni preveč prestrašeni, da bi sume nepravilnosti prijavili.

Nesreča trajekta Herald of Free Enterprise je močno vplivala na razmišljanje odgovornih in vodila do sprejetja britanskega Zakona o razkritjih v javnem interesu (Public Interests Disclosure Act) v letu 1998.

Linda Mitchell je v drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja večkrat prijavila nepravilnosti glede varnosti pri delu v jedrski elektrarni Palo Verde v ameriški zvezni državi Arizona. Elektrarna je ena največjih v Združenih državah. Mitchellova je bila zaradi svojih prijav deležna nadlegovanja in groženj s smrtjo.

V marcu 1989 so v elektrarni v Palo Verdeju zazvonili alarmi. Reaktor 3 se je močno segreval in v nadzorni sobi so razburjeni tehniki pritiskali na stikala, ki bi morala sprožiti izpust pare, nabrane v generatorju. A stikala niso delovala. Tudi rezervni sistem ni odprl izpustnih ventilov. Dva delavca sta želela ventile odpreti ročno, a sta se na poti do njih znašla v popolni temi, ker je odpovedal tudi sistem zasilne razsvetljave. Naposled je eden od tehnikov v temi otipal ventil in omogočil izpust pare. Elektrarna je bila zelo blizu resne jedrske nesreče. Poročilo pristojne komisije za regulacijo jedrske energije (NRC) je pozneje ugotovilo, da bi v primeru še nadaljnjega večanja pritiska para in voda ušli iz cevi v okolje.

Komisija je elektrarno kaznovala z 250.000 $ denarne kazni, ker ni pravilno usposobila svojih zaposlenih za takšne dogodke in ker sistem zasilne razsvetljave ni bil primeren. V poročilu so zapisali, da je vodstvo elektrarne večkrat prezrlo opozorila, da zasilna razsvetljava ne dela. Težave niso odpravili, čeprav so zanjo vedeli. Zanjo so vedeli, ker jih je Linda Mitchell o težavi obvestila. Večkrat v nekaj letih.

Del zadolžitev Mitchellove v elektrarni je bila prav skrb, da je zasilna razsvetljava pravilno nameščena in da ob pomoči baterij deluje 8 ur brez napajanja. Vodstvo njenih opozoril ni upoštevalo, zato se je obrnila na pristojnega inšpektorja NRC. Po tem dogodku je njeno življenje postalo »pekel«: vodstvo jo je označilo za lažnivko, njen nadrejeni se je nenehno drl nanjo, sodelavci so jo zmerjali, neznanci so ji zastrupili psa in ji grozili po telefonu, dva oborožena moška sta opazovala njeno hišo, neke noči pa so neznanci iz vozečega avtomobila tudi streljali v hišo. Po njeni vnovični pritožbi na NRC je vodstvo izdalo negativno oceno njenega dela, kljub prejšnjim vzornim ocenam.

Linda Mitchell je naposled leta 1990 vložila prijavo na Urad za delo zaradi diskriminacije na podlagi dejstva, da je vodstvo elektrarne dopustilo in celo spodbujalo takšno delovno okolje. Sodnik Urada za delo je odločil, da vodstvo Mitchellove ni zaščitilo pred nadlegovanjem. Dodal je, da v Palo Verdeju raste rak, ki lahko, če bo rastel naprej, postane katastrofičen. Mitchellovi je prisodil odškodnino, vodstvu elektrarne naložil, naj popravi njeno delovno oceno in prepovedal nadaljnje nadlegovanje Mitchellove. Kmalu za tem je Linda Mitchell zapustila delovno mesto v Palo Verdeju. Zaradi stroškov pravnih postopkov je zapravila svoje prihranke in morala tudi prodati nepremičnino.

Primer Linde Mitchell kaže, kako imajo lahko povsem pravilna in legitimna opozorila glede nepravilnosti na delovnem mestu hude posledice za žvižgača.Tem bi se lahko Mitchell izognila, če bi bila v veljavi ustrezna zakonodaja za zaščito žvižgačev in če bi pristojni primerno ozaveščali o pomenu prijav sumov nepravilnosti v delovnih okoljih.

Howard Wilkinson, zaposlen v Danske Bank v Estoniji, je v letih 2013 in 2014 zaznal sume pranja denarja, povezane z osebami iz Rusije. Wilkinson je na sedež uprave banke na Danskem poslal več prijav o pranju denarja, povezanih z družbo, ki je sicer v preteklosti z napačnimi podatki zavajala britanske organe. Wilkinsonove prijave so povezale to družbo z zaposlenimi v ruski obveščevalni službi FSB in celo družinskimi člani predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina. Prijava je vključevala sume, da je vodstvo banke kršilo zakon in omenjenim lastnikov računov pomagalo prati denar nezakonitega izvora. Zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi posameznikov, ki jih je omenjala prijava, se je Wilkinson odločil, da ostane anonimen. Banka se na njegove prijave ni odzvala do leta 2018, ko je anonimni vir njegovo identiteto razkril estonskemu časniku brez njegove privolitve. Wilkinson je glede primera pričal tako pred Evropskim kot danskim parlamentom.

Škandal s pranjem 230 milijard evrov v Danske bank je verjetno največji škandal, povezan s pranjem denarja, v Evropi in po svetu. Zaradi razkritja so estonske oblasti decembra 2018 pridržale 10 nekdanjih zaposlenih v banki. Estonski regulatorji so Danske bank naložili zaprtje podružnice v Estoniji. Danski preiskovalci so zoper dva vodilna direktorja vložili obtožnice, parlament pa je kazni za pranje denarja povečal za osemkrat. Delnice banke so padle za polovico, banka pa bo morala plačati več milijard evrov Danski in nekaterim državam v EU.

Iveta Ozolina je leta 2017 kot direktorica državnega centra za transfuzijsko medicino v Latviji medijem razkrila tveganja, da se krvodajalci zaradi zastarelih naprav za testiranje krvi okužijo s hepatitisom C. Latvijsko ministrstvo za zdravje je trdilo, da so postopki ustrezni in zoper Ozolino uvedlo discilplinske postopke, češ da straši krvodajalce in tako škoduje interesom države.

Lubomir Talev je leta 2017 opravljal funkcijo direktorja Sveta za zakonodajo pri bolgarskem ministrstvu za pravosodje. Bolgarska vlada je v tem obdobju predlagala sporen dodatek volilni zakonodaji, ki bi predpisal, da lahko državljani na parlamentarnih in predsedniških volitvah oddajo glas le, če so vsaj tri mesece pred volitvami neprekinjeno bivali v Bolgariji. Predlog je naletel na ogorčenje javnosti. Kmalu za tem je ministrstvo za pravosodje predlog umaknilo, Taleva pa odpustilo in ga javno okrivilo, da je določbo dodal v predlog, ne da bi o tem obvestil ministrico. Talev je razkril, da je takšno določbo predlagal predsednik države Rumen Radev, spisali pa so jo pravniki v njegovi pravni službi. Predsednik je priznal takšno različico dogodkov in Talev se je vrnil v svojo službo.

Cedric Halin, svetnik v mestecu Olne v Belgiji, je leta 2016 opozoril na nepravilnosti in sprožil afero »Publifin«. Medobčinsko podjetje s tem imenom je več izvoljenim svetnikom v Valoniji plačevalo sejnine za sestanke, ki se jih niso udeleževali. Nek svetnik je v obodbju treh let na ta način dobil več kot 20.000 €, ne da bi se enkrat udeležil sestankov. Zaradi političnih pretresov, ki so sledili, je odstopilo več funkcionarjev, tudi valonski minister za lokalno samoupravo. Halinova zgodba je ena redkih, kjer žvižgač  zaradi razkritij ni bil deležen povračilnih ukrepov, razen nekaterih pozivov, da se ga izključi iz politične stranke. Leta 2018 je uspešno kandidiral za župana Olneja.

Anonimni žvižgač je leta 2017 razkril dokumente s sestankov vlade zvezne dežele Spodnja Avstrija. Tajni dokumenti so razkrivali, da je ustanova z imenom dolgoletnega glavarja zvezne dežele v obdobju med 2006 in 2016 prejemala nakazila v vrednosti 150.000 € letno. Skupna vrednost nakazil je bila 1,3 milijona €. Ne državni revizorji ne javnost do razkritja o tem niso vedeli ničesar, ustanova pa tudi ni transparentno pojasnila namena nakazil. Po razkritju je Avstrijska ljudska stranka, katere član je bil guverner, medijska poročanja o razkritju označila za lažne novice in za kampanjo, namenjeno očrnitvi stranke. V nekaj mesecih so oblasti ustanovo ukinile in vrnile 300.000 € v proračun zvezne dežele.

Zuzana Hlavkova je bila uslužbenka slovaškega Ministrstva za zunanje zadeve. Med pripravami na slovaško predsedovanje Svetu EU leta 2016 je Hlavkova opazila, da se nekatere postavke v proračunu za predsedovanje opazno večajo, zlasti za spremljajoče dogodke med predsedovanjem. Zaradi sumov nepravilnosti pri zagotavljanju sredstev in postopkih javnega naročanja, je Hlavkova odstopila in se želela sestati z ministrom za zunanje zadeve, da razloži svoja opozorila. Minister ji je razložil, da so v  sektorju informacijske tehnologije karteli, proti katerim je država nemočna. Nezadovoljna s takšnim odzivom je Hlavkova nepravilnosti javno razkrila, zaradi česar so ji predstavniki vlade grozili s pravnimi sredstvi, takratni premier pa je novinarje, ki so raziskovali njene navedbe označil za »umazane protislovaške prostitutke«. Zuzana Hlavkova je v obdobju po razkritjih postala sodelavka Transparency International Slovakia.

Preberite intervju z Zuzano na spletni strani Transparency International.

Jiři Chytil je v letih 2009 in 2010 kot funkcionar mestnega sveta v Pragi policiji posredoval dokaze o nepravilnostih pri javnem razpisu za večnamensko kartico za plačilo javnih storitev v mestu. Vrednost javnega naročila se je zaradi manipulacij povečala za sedemkrat. Policist, s katerim je Chytil sodeloval, mu je obljubil, da bo v zameno za sodelovanje kot priča deležen zaščite, a so ga nadrejeni zamenjali, Chytil in štirje njegovi sodelavci pa so se sami znašli v kazenskem postopku. Njegova identiteta je bila razkrita, izgubil je službo in bil leta 2014 obsojen na 18 mesecev pogojne zaporne kazni.

Maja 2021 je proizvajalec vojaških vozil Navistar Defence LLC  pristal na plačilo 50 milijonov dolarjev Združenim državam Amerike. S tem je končal postopke zaradi obtožb, da je podjetje ameriško mornariško pehoto (US Marine Corps) napeljalo k sklenitvi pogodbe za nadgradnjo vojaških vozil po močno pretiranih cenah, s tem, da je višino ponudbe utemeljilo na ponarejenih računih. Oblasti ZDA so to označile za način hitre obogatitve na račun varnosti vojakinj in vojakov ter denarnic davkoplačevalcev.

Mornariška pohota ZDA je pogodbo s proizvajalcem sklenila leta 2007 in na njeni podlagi je proizvajalec izdelal blizu 4.000 vozil z okrepljeno zaščito proti napadom z minami in iz zased (t.i. vozila MRAP). Dve leti pozneje je želela mornariška pehota vozila opremiti z novimi sistemi vzmetenja. Med pogajanji za izvedbo sprememb na vozilih je vojska zahtevala od proizvajalca, naj z dokumentacijo izkaže prejšnje prodaje delov, ki so jih želeli vgraditi v vozila, da bi s tem zagotovila poštene in razumne cene nadgradnje. A proizvajalec marincem ni predložil pristne dokumentacije. Namesto te so predložili ponarejene račune. S tem so lažnivo prikazali močno napihnjene stroške sprememb na vozilih.

Tožbo proti proizvajalcu je v imenu vlade ZDA vložil žvižgač Duquoin Burgess, nekdanji skrbnik pogodb z vlado v podjetju. S tem je omogočil, da je vlada povrnila denar, ki ga je proizvajalec pridobil s prevaro. To je žvižgaču dovolil zakon False claims act, ki vsebuje določila o žvižgačih. Ti lahko v primeru oškodovanja javnih sredstev sami naperijo tožbe in jim običajno pripada med 15 % in 25% povrnjenih sredstev. V temu premeru bo žvižgač prejel 22% vsote denarja, ki ga je proizvajalec moral vrniti državi. Gre za več kot 11 milijonov dolarjev.

Opisani primer dobro prikazuje, zakaj je nujno, da so zakonske zaščite deležni tudi žvižgači s področja obrambe, česar sicer ne Direktiva EU o zaščiti žvižgačev niti trenutni osnutek nastajajočega Zakona o zaščiti prijaviteljev ne predvidevata. Po oceni Transparency International Slovenia bi moral Zakon o zaščiti prijaviteljev sistemsko urejati tudi zaščito razkritij žvižgačev s področja obrambe in varnosti, za izključitev zaščite pa bi morali biti postavljeni zelo visoki standardi.

Qui tam?

False claim act iz leta 1863 se pogovorno imenuje tudi Lincolnov zakon.

Zakon deluje po načelu »qui tam (pro domino rege quam pro se ipso in hac parte sequitur)« oziroma »tisti, ki toži (v zadevi za kralja in za tudi zase)«. Zakoni z uporabo tega načela so se v Angliji uporabljali že v srednjem veku.

False claims act je v času ameriške državljanske vojne nastal zaradi pogostih prevar pri nabavi z vojno povezanih materialov in živali, na primer bolnih konjev in mul, nedelujočih pušk in streliva, pokvarjene hrane. Kot odziv na te prevare je ameriški kongres sprejel False claims act.

Pomemben del tega zakona je možnost nagrade v določbi »qui tam«, ki dovoljuje posameznikom, da v imenu vlade naperijo tožbo zaradi sumov oškodovanja javnih sredstev, in so upravičeni do dela povrnjenih sredstev.

Brigitte Heinisch je leta 2000 sprejela službo kot negovalka pri družbi Vivantes. Družba je bila v lasti mesta Berlin. V domu, kjer je začela delati, se je srečala s grozljivim stanjem: osebja je bilo premalo, neustrezno usposobljeni negovalci so s soglasjem doma oskrbovance privezovali na postelje in jih pustili ležati v lastnih izločkih več ur, ali pa so prirejali dokumentacijo, ki je prikazovala delo, ki ga v resnici niso opravili.

Heinisch se je leta 2004 odločila ovaditi Vivantes in zaradi tega izgubila službo. Da je odpoved delovnega razmerja utemeljena, so potrdila tri različna sodišča v Nemčiji, preden se je leta 2011 sodna bitka sklenila na Evropskemu sodišču za človekove pravice. To je odločilo, da je bila Henisch kršena pravica do svobode govora. Delovno sodišče v Berlinu je naposled spremenilo svojo odločitev in Heinisch prisodilo 90.000 € odškodnine.

Primer kaže, kako pomembna je zaščita žvižgačev v sektorju dolgotrajne oskrbe. Primer tudi kaže, da žvižgaštvo ni le sprožitelj mednarodnih škandalov (kot v primeru Edwarda Snowdena), temveč lahko vpliva tudi na življenja navadnih ljudi. Vsak se lahko pri delu znajde v etično vprašljivih okoliščinah, ki porajajo težka vprašanja glede tega, kaj je pravo ravnanje. Do nastopa takšnih okoliščin večina ljudi ne pomisli na zaščito žvižgačev. A ko si enkrat v sodnih postopkih zaradi ravnanja, ki si ga ocenil kot pravega in pravilnega, je zaščita po zakonu še kako nujna.

Koliko denarja je 3,5 milijarde evrov?

Za boljšo predstavo: s tem denarjem bi lahko v enem letu plačali več velikih infrastrukturnih projektov, ki sicer potekajo več let.

  • Nova železniška povezava Divača – Koper (≈ 1,3 mrd. €)
  • Drugi tir nove železniške proge na odseku Divača – Koper (≈ 437 mio. €)
  • Državna cesta Velenje – Slovenj Gradec (≈ 568 mio. €)
  • Državna cesta Šentrupert – Velenje (≈ 395 mio. €)
  • in 4. etapa državne ceste Novo mesto – Maline (≈ 333 mio. €)
  • faza gradnje II. tira Maribor – Šentilj (≈ 289 mio. €)
  • Zahodna obvoznica Novo mesto (≈ 235 mio. €).

Skupna vrednost naštetih projektov je približno 3,5 mrd. €.

* preverite tudi izračune Komisije za preprečevanje korupcije

Brez ustrezne zaščite žvižgačev preprečevanje škode ne bo uspešno, ne na področju boja proti korupciji ne na ostalih področjih, ki ogrožajo javni interes.

V Transparency International (TI) Slovenia smo pripravili niz priporočil odločevalcem za čim bolj kakovosten prenos Direktive EU o zaščiti žvižgačev. Dokument s priporočilo bomo objavili ob letošnjem  Mednarodnem dnevu boja proti korupciji, 9. decembra 2021.

Zaupne nasvete za varne prijave sumov korupcije in ostalih nepravilnosti v javnem interesu vam zagotavljamo v Centru Spregovori!. Svetujemo vam lahko tudi, če želite ohraniti anonimnost.

Žvižgaštvo je razkrivanje informacij, povezanih s koruptivnimi, nezakonitimi, goljufivimi ali nevarnimi ravnanji v javnem ali zasebnem sektorju, ki zadevajo ali ogrožajo javni interes*, posameznikom ali organizacijam, za katere prijavitelj domneva, da lahko ukrepajo.[1]

*Velja tudi za ravnanja, ki potencialno zadevajo ali ogrožajo javni interes ali ustvarjajo videz, da zadevajo ali ogrožajo javni interes.

Žvižgač je oseba, ki se pri delu za javno ali zasebno organizacijo seznani s grožnjami ali škodo za javni interes, neetičnimi ravnanji ali kršitvami vzpostavljenih pravil ter jihprijavi. Žvižgači imajo ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju takšnih kršitev ter ohranjanju blaginje družbe.[2]

Žvižgači imajo ključno vlogo pri razkrivanju nepravilnosti, ki ogrožajo javni interes, na primer  korupcije, zlorab v pravosodju, posebnih nevarnosti za javno zdravje, varnost ali okolje, zlorabo pooblastil, nepooblaščene uporabo javnih sredstev ali premoženja, odlaganje odpadkov na veliko ali na nepravilen način, navzkrižje interesov, kršitve človekovih pravic in drugih nepravilnosti, ki ogrožajo javni interes.

Krepitev zaščite žvižgačev pomeni, da jim omogočamo, da spregovorijo o zaznanih nepravilnosti brez strahu pred povračilnimi ukrepi. Na ta način bodo lahko pristojni organi in institucije zaznavali nepravilnosti, ki ogrožajo javni interes.

[1] A best practice guide for whistleblowing legislation, Transparency International 2018, str. 11. Dostopno na: https://transparency.eu/wp-content/uploads/2018/03/2018_GuideForWhistleblowingLegislation_EN.pdf.

[2] Povzeto po prvem odstavku Direktive EU o zaščiti oseb, ki prijavljajo kršitve prava Unije. Dostopno na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32019L1937&rid=1. Definicij je sicer več.

Pred dobrimi 60 leti je znani proizvajalec avtomobilov predstavil tri-točkovni varnostni pas. Gre za inovacijo, ki na področju prometne varnosti še vedno velja za najbolj pomembno od vseh. Po ocenah je varnostni pas v tem času po svetu rešil več kot milijon življenj. Uporaba varnostnega pasu lahko v primeru prometne nesreče pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Analize kažejo, da se možnost preživetja resne prometne nesreče podvoji, če se le pripnemo z varnostnim pasom. V Evropski uniji bi lahko vsako leto rešili 7000 življenj, če bi ljudje dosledno uporabljali varnostne pasove.

Vsej statistiki navkljub je obveznost namestitve varnostnih pasov v vsa motorna vozila za prevoz potnikov in blaga določila šele Direktiva EU iz leta 2003.[1]

Lahko bi rekli, da je podobno z zaščito žvižgačev. Ta je kot varnostni pas, ki rešuje žvižgače pred uničujočimi povračilnimi ukrepi.

Nihče od nas ne rabi zaščite, dokler ne postane žvižgač. Nihče ne pričakuje vloge žvižgača. A ko enkrat postane žvižgač, pogosto potrebuje vso zaščito, ki jo lahko dobi. Zagotovimo nam to zaščito. Pomagajte nam to zahtevati od odločevalcev.

[1] DIREKTIVA 2003/20/ES. Dostopno na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32003L0020&from=EN.