Aktualno

Zaščita žvižgačev v mednarodnih organizacijah

V letu, ko se izteka rok za prenos Direktive EU o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (2019/1937), je vprašanje zaščite žvižgačev pred povračilnimi ukrepi še toliko bolj pomembno. Žvižgači so posamezniki, ki so v okviru opravljanja dela izvedli za nepravilnosti, ki ogrožajo javni interes, in jih prijavili. Ustreznost zaščite žvižgačev je temelj pravilnega delovanja organizacij tako zasebnega kot javnega prava in učinkovito sredstvo za boj proti korupciji, goljufijam ter drugim nezakonitim dejavnostim.

Konvencije, smernice in priporočila mednarodnih organizacij in tudi Evropske Unije so ključno prispevale k pomembnim izboljšavam na področju zaščite prijaviteljev nepravilnosti. Spodbudile so države, da to področje uredijo čimprej in v skladu z najboljšimi praksami in standardi. Glede na to, da so bili omenjeni dokumenti oblikovani za različne zunanje deležnike, je razmeroma malo pozornosti posvečene notranjim ureditvam tega vprašanja s strani mednarodnih institucij samih.

Žvižgaštvo se namreč pojavlja povsod, tudi v mednarodnih organizacijah, ki globalno zaposlujejo veliko število mednarodnih javnih uslužbencev. Mednarodnim organizacijam so bile za učinkovito delovanje poleg finančnih sredstev podeljene tudi določene imunitete in privilegiji, vključno z imuniteto teh organizacij v postopkih pred nacionalnimi sodišči. Ta svojevrsten položaj je privedel tudi do tega, da so mednarodne organizacije same in posledično različno vzpostavile notranje politike zaščite žvižgaštva in to naredile relativno pozno.

Tematika je po mojem mnenju ne le zanimiva, temveč tudi bistvena za zagotovitev verodostojnosti ocen, mnenj, priporočil in na splošno dela mednarodnih organizacij. Zaradi zgoraj opisane odsotnosti podrobne obravnave sem pod mentorstvom prof. dr. Vasilke Sancin v letu 2019 pripravila magistrsko delo z naslovom »Zaščita žvižgačev v mednarodnih organizacijah«. Delo se poglobi v to vprašanje skozi primerjavo ureditev v mednarodnih institucijah, ki se razlikujejo glede na naravo dela, stopnjo tveganja za pojav nepravilnosti, raven (de)centralizacije in število zaposlenih.

Delo se osredotoča predvsem na postopek prijave in proces zaščite, od notranjih in zunanjih kanalov za prijavo nepravilnosti do časovnih omejitev glede prijav nepravilnosti in postopanja organov. Poleg načinov zaščite, ki so na voljo mednarodnim organizacijam, so obravnavana tudi nekatera bolj specifična, vendar hkrati bistvena vprašanja, kot so dokazno breme in dokazni standard glede obstoja povračilnih ukrepov, možnost anonimne prijave in podeljevanje finančnih nagrad.

Iz dela je mogoče ugotoviti kar nekaj razlik med ureditvami mednarodnih organizacij. Hkratno branje magistrskega dela skupaj z Direktivo (EU) 2019/1937, ki jo mora do decembra 2021 v svoj pravni red prenesti Slovenija, bralcu omogoča zanimivo in tudi širšo obravnavo tega vprašanja. Ocenjujem, da so v zadnjih letih mednarodne organizacije storile ogromen korak naprej. Vendar je iz sicer majhnega števila primerov pred administrativnimi sodišči, ki zadevajo prijavo povračilnih ukrepov zaradi prijave nepravilnosti, mogoče opaziti pomanjkljivosti, zaradi katerih je včasih zaščita podeljena na papirju, ne pa tudi v praksi.

Zaščita prijaviteljev nepravilnosti je sicer le del sklopa prizadevanj za spodbujanje integritete, transparentnosti in pravilnega delovanja. V okviru Transparency International poletne šole o integriteti, ki sem se je udeležila od 2. do 7. avgusta 2021, sem imela izjemno priložnost poslušati predstavitve strokovnjakov in sodelovati v razpravah o problematikah, ki zadevajo, med drugim, pranje denarja, podkupovanje, organiziran kriminal in načine, kako jih preprečiti oziroma nanje odgovoriti. Kljub temu, da bo potrebnega še veliko truda, da se na tem področju dosežejo želene spremembe, pa je bilo spodbudno v okviru poletne šole spoznati toliko motiviranih posameznikov, ki vsak na svoj način in v svojem okolju prispevajo k izboljšanju stanja na področju etike in integritete.

Glede napredka na področju zaščite žvižgačev menim, da je bistvenega pomena pripraviti jasen, natančen in razumljiv zakonski okvir, ki je rezultat obsežnih posvetovanj z različnimi deležniki in vzpostavlja dejansko neodvisne organe z možnostjo ugotavljanja dejstev, celostne zaščite prijavitelja in celovite obravnave prijave. Poleg tega je ključno, da je kakršenkoli predpis pospremljen z ustrezno komunikacijo in izobraževanjem tistih, ki so oz. bodo odgovorni za prejem prijav nepravilnosti, ter s sredstvi za spodbujanje prijav nepravilnosti, ki temeljijo na takojšnji in stalni podpori potencialnim prijaviteljem in uporabljajo ugotovitve vedenjske znanosti.

Iskreno upam, da moje delo ne bo služilo le kot zanimivo branje, temveč tudi kot razmislek o vlogi in pomenu žvižgačev v družbi. Njihov doprinos k varstvu zdravja, okolja, finančnih interesov in pravne države gotovo ni nezanemarljiv, žal pa niso nezanemarljive niti posledice, ki jih zaradi svojega poguma in prijave lahko utrpijo.

Ob tem se  najlepše zahvaljujem prof. dr. Sancin za mentorstvo pri magistrskem delu ter seveda Transparency International Slovenia za njihov neustavljiv trud na področju integritete, etike in transparentnosti v Sloveniji in za priložnost za udeležbo na poletni šoli.

 

Nina Trček

 

Nagradni natečaj je podprlo Veleposlaništvo Švedske v Budimpešti.