Novica povzeta po objavi TI EU.
Transparency International EU iz Bruslja je ta teden objavil poročilo o lobiranju v državah Evropske unije. Med državami so primerjali zakonodajo, ki ureja lobiranje, cilj raziskave pa je bil oblikovalcem politik EU predstaviti različne sisteme in najboljše prakse.
“Lobiranje je del vsake zdrave demokracije: oblikovalcem politik omogoča, da zberejo strokovno znanje in izkušnje različnih zainteresiranih strani in sprejmejo utemeljene odločitve. Če pa lobiranje ni urejeno, ima lahko hude posledice: zakonodaja, ki daje prednost posebnim interesnim skupinam, neodgovorna okoljska in socialno-ekonomska škoda, v zadnjem času pa tudi dejanski primeri korupcije. Dieselgate, primeri Uberja in Qatargate so le peščica primerov posledic šibkih pravil o zastopanju interesov,” je ob objavi poročila povedal avtor Raphaël Kergueno, Transparency International EU.
Avtorji analize so med drugim ugotovili, da je v le osmih državah članicah EU v veljavi širša definicija lobistov. Ožje definicije ustvarjajo vrzel, ki nekaterim organizacijam omogoča netransparentnost glede njihovih dejavnosti vplivanja in preprečuje, da bi odgovarjale za svoja dejanja. Nadalje je raziskava pokazala, da ima 15 držav članic javno dostopne registre lobistov. Žal se obseg in kakovost informacij, ki jih vsebujejo, od države do države precej razlikujeta. Dejansko imajo le tri države članice registre, ki zajemajo seznam lobistov, ki lobirajo tako pri izvršilni kot zakonodajni veji oblasti, in od lobističnih organizacij zahtevajo ključne informacije o njihovih interesih lobiranja, vključno s finančnimi podatki, povezanimi z njihovimi dejavnostmi.
Poleg tega ima le 8 držav članic EU kodekse ravnanja z zanesljivim sistemom nadzora in sankcij, še bolj pa se razlikujejo pravila glede izvajanja teh kodeksov: tri države članice prepuščajo izvajanje izvršilnemu ali zakonodajnemu organu, preostalih pet držav pa je sprejelo najboljšo prakso prenosa nadzora na neodvisni organ, ki zagotavlja ustrezno izvajanje pravil o etiki in preglednosti. Še en košček sestavljanke, ki dopolnjuje sistem preglednosti in integritete, pa je objava interakcij med javnimi uslužbenci in lobisti. Žal je le pet držav članic (ob Evropskem parlamentu in Evropski komisiji) sprejelo obvezno objavo svojih stikov z lobisti. To pomeni, da lahko le malo državljanov v EU zahteva, da lobisti in politiki odgovarjajo za odločitve, sprejete v njihovem imenu. Tako je nadzor pogosto pomanjkljiv.
Rezultati torej kažejo razdrobljeno ureditev lobiranja: 15 držav članic je sprejelo obvezne ali delno obvezne določbe o lobiranju, preostalih 12 pa pravil o lobiranju praktično nima ali pa so le prostovoljna. Ob ugotovitvah se tako poraja vprašanje, zakaj v Evropski uniji še vedno ni predpisana preglednost lobiranja. EU bi morala torej okrepiti svoje delovanje: od naključnega pristopa k urejanju lobističnih dejavnosti se moramo premakniti k okviru, ki bo temeljil na skupnih, enotnih standardih. Državljani po vsej Uniji si zaslužijo vedeti, kdo vpliva na politiko, ki jih zadeva, EU pa bi morala biti pri tem vodilna.
Slovenija je pri večini teh meril nekje v povprečju. Poročanje lobiranja je obvezno, a je definicija lobiranja še vedno preozka. Register lobistov vključuje lobiste, ki lobirajo tako pri izvršilni kot zakonodajni veji oblasti, a ne vsebuje vseh ključnih informacij. V Sloveniji je nadzor sicer v rokah neodvisnega organa (KPK), nimamo pa specifičnega kodeksa lobiranja. Nekoliko bolje je urejena “lobistična sled”, saj je pri stikih obvezno poročanje tako za zakonodajno kot izvršilno vejo oblasti. Poročanje lobiranja se je v zadnjih letih tudi sicer izboljšalo, a pri interpretaciji pravil še prihaja do nekaterih razhajanj.
Celotno poročilo o transparentnosti lobiranja v EU lahko najdete na tej povezavi.
Tematiki lobiranja smo se pri TI Slovenia natančneje posvetili tudi v sklopu projekta Integrity Watch 3.0, ki je potekal v letih 2022 in 2023 s finančno podporo EU in MJU.