Samodejna izmenjava informacij nastopi, ko si davčni uradi dveh ali več držav izmenjujejo podatke o vseh tipih premoženja (vključujoč z nepremičninami, kot so hiše in zemljišča) in obdavčljivih aktivnosti (npr. dividende, obresti, avtorske pravice, plače, pokojnine, itd.) na samodejen in periodičen način. V takšnem sistemu se podatki rutinsko zbirajo v državi v kateri se obdavčljive aktivnosti dogajajo ali kjer se premoženje nahaja in se delijo z državo, kjer so davki dolgovani brez, da bi bil formalni zahtevek potreben (ti so pogosto ovira za pridobivanje podatkov). Tak sistem je lahko formaliziran v bilateralnih ali multilateralnih dogovorih med pogodbenimi državami.

Tak proces predstavlja najboljši način za ocenitev in zbiranje plačevanja davkov oziroma ugotavljanja, kje so ti dolgovani. Vlade bi morale sprejeti in implementirati samodejno izmenjavo informacij kot svetovni standard, saj omogoča bolj učinkovito in hitrejše čezmejno izmenjavo informacij. Slednje med drugim omogoča premagovanje pravnih, operativnih in političnih ovir pri mednarodnem sodelovanju. Zvišuje transparentnost v finančnem sistemu in zmanjšije izogibanje davkom in davčno utajevanje.